O nastanku župnije1 MATIČNA ŽUPNIJA DOB 2 KAKO SO IZ DOBSKE ŽUPNIJE NASTAJALE NOVE? 3 DEKANIJA DOB 3.1 Katere župnije so spadale v dobsko dekanijo? 3.2 Župnija Dob in stolni kapitelj &nbsp; MATIČNA ŽUPNIJA DOB Samostojna župnija Dob se prvič omenja leta 1296, in sicer v zvezi z oddajo pape&scaron;kih desetin za križarsko vojsko. Dajatve je pobiral posebni poobla&scaron;čenec za oglejski patriarhat. Zahtevek je morala poravnati v dveh obrokih po 35 gro&scaron;ev. Ponovno se omenja dobska župnija na dan sv. Klemena leta 1323. Tedaj je namreč papežev legat, kardinal Bertrand, sporočil, koliko pristojbin mu pripada od posameznih župnij na Kranjskem in v Slovenski Krajini. Med navedenimi župnijami je tudi Dob &mdash; Aych, ki mora plačati 60 denarjev. Dobska župnija je torej obstajala že v 13. stoletju, nastala pa je verjetno v 11. ali 12. stoletju, to je v času, ko so na Slovenskem ustanavljali največ župnij. Dob je tedaj kot vse slovenske župnije južno od Drave spadal v oglejsko cerkveno oblast. Oglejski patriarh si je razdelil Kranjsko na &scaron;est arhidiakonatov in dva dekanata. Dob je spadal v gorenjski arhidiakonat, na čelu katerega je bil ponavadi kamni&scaron;ki župnik, včasih pa tudi župniki iz Kranja, Meng&shy;&scaron;a, Moravč ali Doba. V času oglejskih patriarhov so se dobski župniki pri&scaron;tevali k naj uglednej&scaron;im cerkvenim dostojanstvenikom. Patronsko pravico nad dobsko župnijo v prvih stoletjih so imeli avstrijski, nadvojvodi. Prvotna dobska župnija je bila zelo ob&scaron;irna. Obsegala je ce&shy;lotno porečje potoka Radomlje od izvira na Volčjaku do Kamni&scaron;ke Bistrice, kamor se izliva. Združevala je vasi sedanjih župnij od Doba do Trojan: &Scaron;t. Ožbolt, Če&scaron;njice, Blagovico, Zlato polje, Kra&scaron;njo in Brdo. Mejila je na župnije: Vače, Moravče, Ihan, Menge&scaron; in Kamnik. Dolga je bila dobre tri ure hoda od Vira do Volčjaka. &nbsp; &nbsp; KAKO SO IZ DOBSKE ŽUPNIJE NASTAJALE NOVE? Naj&shy;prej je dal slovo Dobu vzhodni del Črnega grabna. Prva kaplanska služba je bila ustanovljena v Kra&scaron;nji. Dne 21. januarja 1341 se omenja kot stalni kaplan v Kra&scaron;nji (Craexen) Otokar Blago vi&scaron;ki (Ottacharus de Glogwiz), ki je bil obenem župnik (od 1330) v Dobrniču in Meng&scaron;u ter naddiakon Kranjske. Dne 29. julija 1345 je oglejski patriarh Bertrand s posebno listino potrdil kaplansko službo v kapeli sv. Petra in Pavla v Bla&shy;govici. S tem je bila potrjena ustanova bratov Nikolaja in Otokarja Blagovičana. Otokar je bil župnik v Kamniku in je dal leta 1358 zgraditi klarisam samostan v &Scaron;kofji Loki. Ta dva brata sta imela v Blagovici grad in v njem kapelo, ki je spadala v dobsko župnijo. Takratni dobski župnik Weygand (to hi&scaron;no ime je &scaron;e danes v Dobu) ni nasprotoval ustanovitvi stalne kaplanske službe v Blagovici. V nadomestilo za darove sta ustanovitelja dajala po 1,5 oglejske marke farni cerkvi. V istem pismu je tudi rečeno, naj blagovi&scaron;ki kaplan prejema po 6,5 oglejske marke na leto. Patronat nad to kaplani j o je patriarh izročil blagovi&scaron;kim gra&scaron;čakom z nalogo, da izberejo vsa&shy;kokratnega kaplana, dobski župnik pa naj ga potrdi in umesti. Čeprav je imela Blagovica svojega kaplana, je &scaron;e vedno spadala v dobsko faro. Popolnoma se je od nje ločila &scaron;ele potem, ko se je priključila h kra&scaron;enjskemu vikariatu. Leta 1363 se ponovno omenja benificij &mdash; stalna kaplanska služba v Kra&scaron;nji. Samostojna kra&shy;sen j ska župnija je morala biti ustanovljena že pred 27. marcem 1430. Tega dne se namreč omenja v neki listini: &raquo;Laurentino tune Vicario in Krechsn&laquo; Več kot tristo let je potem dobska fara ohranila svoje meje. V času vladanja cesarja Jožefa II. sta se iz dobske izločili brdska in zlatopoljska župnija. Dob je izgubil pet podružnic: Zlato polje, Brdo, &Scaron;entvid, Prapreče in Rafolče. Na ozemlju prvotne dobske fare so se leta 1787 ustanovile naslednje samostojne župnije: &Scaron;t. Ožbolt, Blagovica, Ce&scaron;njice, Zlato polje in Brdo. Ce pri&scaron;tejemo &scaron;e Kra&scaron;njo in Dob, se je iz nje razvilo kar sedem far. Spomina vredno, zlasti za &Scaron;kocjan, pa je, da je vlada leta 1787, ko se je velika dobska župnija delila, nameravala tudi v &Scaron;kocjanu ustanoviti župnijo. &Scaron;kocjanci pa so se bali stro&scaron;kov, tlake, zidave novega župni&scaron;ča in velikih bremen. Noben gospodar ni hotel od&shy;stopiti zemlji&scaron;ča za župni&scaron;če in raz&scaron;iritev pokopali&scaron;ča. &Scaron;kocjanci so zato ponudbo odklonili. &nbsp; &nbsp; DEKANIJA DOB V nekak&scaron;no nadomestilo za izgubo petih po&shy;družnic so leta 1787 ustanovili dekanijo v Dobu. Ze leta 1779 se imenuje komisariat v Dobu &mdash; &raquo;Districtus Commissariatus Avchen-sis&laquo; &mdash; in župnik Franči&scaron;ek Rejovic je bil &raquo;Vicarius&laquo; in &raquo;Commis-sarius&laquo;. Ko se je preosnovala Ljubljanska &scaron;kofija, tako da je združila večino Kranjske, je nastala dobska dekanija. &nbsp; &nbsp; &nbsp; &nbsp; Katere župnije so spadale v dobsko dekanijo? Bula o prene&shy;hanju gori&scaron;ke nad&scaron;kofije, izdana dne 8. marca 1787, pove, da je obsegala dobska dekanija tele samostojne župnije: sv. Martina v Dobu, matere božje na Brdu, sv. Marije Magdalene v Zlatem polju, sv. Tomaža apostola v Kra&scaron;nji, sv. Petra ap. v Blagovici, Marije device v Če&scaron;njicah, sv. Ožbolta v &Scaron;t. Ožboltu, sv. Martina pod &Scaron;marno goro, sv. Margarete v Vodicah, sv. Urha v Smledniku in Marije device v Trbojah. Čudno, da je segala tako daleč na Gorenjsko. Zadnje &scaron;tiri župnije so se kmalu izločile iz dobske dekani je, namesto njih pa so ji bile priključene naslednje župnije: sv. Martina v Moravčah, sv. Jerneja v Pečah, sv. Petra in Pavla na Vrhpoljah in sv. Jurija v Ihanu. Župnik in dekan v Dobu Franči&scaron;ek Rejevic je okrog leta 1790 izdelal poimenski seznam duhovnikov v njegovi dekaniji. Bilo jih je 19. Leta 1802 so v dobsko dekanijo spadale poleg župnije Dob &scaron;e: Brdo, Zlato polje, Kra&scaron;nja, Ce&scaron;njice, Blagovica in &Scaron;t. Ožbalt. V dekaniji je bila torej spet združena vsa dobska župnija iz 14. stoletja. Ponovno so v seznamu dobske dekanije Moravče, Peče in Ihan, in sicer leta 1804. Ob Rejovicevi smrti 18. julija 1811 že ni bilo več dobske dekanije. Priključili so jo kamni&scaron;ki, kamor spada &scaron;e sedaj. Ob spominu na nekdanjo dobsko dekanijo naj &scaron;e zapi&scaron;em, da je dobski župnik Peter Golob postal v letu 1969 tudi kamni&scaron;ki dekan. &nbsp; &nbsp; &nbsp; &nbsp; Župnija Dob in stolni kapitelj Dne 6. decembra 1461 je cesar Friderik IV. s slovesno listino &raquo;zlato bulo&laquo; ustanovil ljub&shy;ljansko &scaron;kofijo. Dobska župnija je potem &scaron;e 57 let priznavala oglej&shy;skega patriarha za svojega nadpastirja. Ob ustanovitvi je podaril cesar ljubljanski &scaron;kofiji Gornji grad, obenem je zahteval, naj vsakokratni &scaron;kof iz gornjegrajskih dohod&shy;kov izplača 50 funtov vinarjev na leto ljubljanskim kanonikom. Hkrati s &scaron;kofijo je bil ustanovljen tudi stolni kapitelj, ki je prejemal dohodke od naslednjih župnij: Sv. Vida nad Ljubljano, sv. Petra v Naklem, sv. Križa v Svibnem, sv. Margarete v Vodicah, sv. Jerneja pri Kostanjevici in sv. Nikolaja pri Beljaku ter kape&shy;le sv. Petra na P&scaron;ati. Zaradi majhnih dohodkov so se kanoniki potegovali za dobsko župnijo; že 20. novembra 1498 so se pogajali s &scaron;kofom Kri&scaron;tofom Ravbarjem za Dob. Ponovno so prosili zanj 18. januarja 1509. Ta želja se jim je spolnila devet let pozneje. Dne 7. avgusta 1518 je cesar Maksimiljan dovolil &scaron;kofu Kri&scaron;tofu, da se sme Dob priključiti k stolnemu kapitlju. Cesar je naročil &scaron;kofu, naj prepriča dobskega župnika dr. Mihaela Ižanca, naj na cesarjevo željo odstopi posest dobske župnije kapitlju. Obenem je cesar naročil kranjskemu deželnemu glavarju Ivanu Turja&scaron;kemu, da naj, ko je Ižanec v to privolil, v njegovem imenu izroči dobsko župnijo ljubljanskemu stolnemu kapitlju. To spremembo je moral potrditi tudi Rim, to se je zgodilo z bulo papeža Leona X. dne 4. decembra 1518. Iz te listine zvemo, da se je župnik Ižanec pro&shy;stovoljno odrekel dobski župniji po zastopniku Karlu Zolerju. Na dan sv. Tomaža 1518 je ukazal cesar Maksimilijan iz Welsa Vidu Turnu, svojemu svetniku in prefektu na Starem gradu v Kamniku, naj takoj ko dospe dovoljenje iz Rima, izroči dobsko &raquo;župo&laquo; za vedno ljubljanskemu kapitlju. To se je zgodilo dne 6. februarja 1519, ko je bila ob navzočnoti javnega pisarja in prič sklenjena pogodba med Ižancem in kapitljem. Vendar ni izročil župnije kapitlju Vid Turn, ki je morda medtem umrl, ampak de&shy;želni glavar Ivan Turja&scaron;ki. Ižanec si je izgovoril po 22 dukatov na leto nadomestila. Zanimiva je &scaron;e opomba iz tega pisma, da se Mihael Ižanec imenuje kanonik ljubljanskega kapitlja. Verjetno je postal kanonik že leta 1498, ko so se začela pogajanja kanonikov s &scaron;kofom zaradi Doba. Prej so vodili dobsko župnijo samostojni župniki, ki jih je imenoval deželni glavar kot fevdni lastnik in patron. Te pravice je prevzel kapitelj, ki je odslej imenoval vsakokratnega vikarja in kaplane. Kapitelj se je po tem tudi ravnal. Odslej so du&scaron;nopastirsko službo v Dobu pogosto opravljali kanoniki. Verjetno je na tej dolžnosti ostal &scaron;e naprej že omenjeni kanonik Ižanec; sredi 17. stoletja je bil na tem položaju nekdanji ljubljanski dekan Ivan Adam Kajzela (Kaisell), sledil mu je Ivan Jernej Gladič (Gladizh), ki se je o sv. Juriju 1664 podpisal kot ljubljanski kanonik in dobski administrator. Vendar tak način oskrbovanja župnije zaradi ne-rednosti ni bil v&scaron;eč ne kapitlju ne faranom. Potem ko je moral Gladič 13. julija 1667 zapustiti Dob, je kapitelj le izjemno po&scaron;iljal na to službeno mesto koga izmed svojih članov. Namesto njega je pri&scaron;el vikar Matija Uličar (Vlizhar). Poleg vseh drugih dajatev je moral vikar dajati kapitlju po 380 gld. kranjskega denarja, in sicer vsake kvatre po 95 gld. Pod težo bremen je omagal vikar Volbenk Engelbert Portner, ki je v Dobu veliko zidal in poprav&shy;ljal. Dne 17. junija 1683 je pisal kanoniku Juriju Žigi pl. Edlingu, naj počaka na obrok, dokler ne dovr&scaron;i župni&scaron;ča. Toda Portner se ni več izkopal iz dolgov, zato ga je kapitelj &scaron;tiri leta pred smrtjo razre&scaron;il dolžnosti na dobski župniji. Od leta 1519 dalje je bil dobski župnik kapitelj sam, ki je po&scaron;iljal v Dob svojega namestnika &raquo;vikarja&laquo;. Dne 3. junija 1652 se je na neki kupni pogodbi podpisal kot dobski župnik Mihael Terčelj, čeprav je ta naslov pripadal kapitlju. Enako se je leta 1659 podpisal tudi Lovrenc Breskvar. Od leta 1734 dalje se vsi dobski vikarji imenujejo župniki. Vendar je &scaron;ele Jakobu Magu&scaron;arju (1823 do 1834) uspelo zadevo legalizirati. Odslej vodi dobsko župnijo kanoni&scaron;ko ume&scaron;čeni župnik, ki ga izvoli ljubljanski stolni kapitelj.http://zupnija-dob.rkc.si/index.php/content/display/52<![CDATA[Nabožna znamenja]]><![CDATA[Zemljevid cerkva]]><![CDATA[Farni zavetniki]]><![CDATA[Cerkev sv. Lenarta]]><![CDATA[Cerkev Svete Trojice]]><![CDATA[Cerkev sv. Kancijana]]><![CDATA[Sv. Martin]]>