Cerkev Svete TrojiceZgodovina Iz posvetilne listine je razvidno, da je takratni kamniški župnijski vikar Matija Kovač 3. maja 1688 v zahvalo, da je kuga prenehala moriti, cerkev na Pustem Vrhu posvetil Sveti Trojici. Janez Mihael Ferri v Kamniku, naddiakon za Gorenjsko, je naslednje leto oglejskemu škofu v Vidmu pisal, da je soseska na Vrhu v moravški župniji dobila novo cerkev. Zidali so jo dve leti. Zemljišče za cerkev Na hribu sta dala Škraban in Brajdež. Zanimivo je, da tedaj na novo zgrajene trojiške cerkve Valvasor še ne omenja v svoji Slavi Voj­vodine Kranjske, ker je tedaj, ko je zbiral gradi­vo za knjigo, najbrž še ni bilo. Zvonik je na zahodni strani cerkve; pod linami ima kamnit venec. Line so predeljene s stebrom in zgoraj zaključene z dvema polkrožnima lokoma. Na zahodni strani so v zvoniku tri po­končne kvadratne linice. Nad velikimi linami je profiliran strešni venec s številčnicami za uro. Za­obljeno izoblikovana streha z malimi linami in jabolkom je pokrita s pločevino. Zgoraj pa je ko­van železen križ. Cerkev s podologovato, blizu 16 metrov dolgo in 8 metrov široko, banjasto obokano ladjo ter z okrog 9 metrov dolgim in 5,5 metra širokim prezbiterijem je zgrajena v baročnem slogu. Slavo­lok med ladjo in prezbiterijem je širok štiri metre. Obok nad glavnim oltarjem so leta 1913 zvišali. Na južni strani je iz prezbiterija vhod v zakristijo, ki sojo prizidali v letu 1904, na severni strani pa je vhod v manjši obokan prostor, od koder vodijo stopnice na prižnico. Kor je na zahodni strani ladje; s tremi loki je oprt na zunanje stene in dva okrogla kamnita stebra. Cerkev je bila na novo prekrita v letu 1952. V času župnikovanja Miha Žnidarja je bila trojiška cerkev zunaj in znotraj temeljito obnovljena. Sklepno slovesnost ob zaključku del je na mi­sijonsko nedeljo leta 1985 vodil ljubljanski po­možni škof Stanislav Lenič.' Leta 2012 so farani porušili dotrajano župnišče in zaradi vremenski neprilik postavili streho nad vhodna vrata.     Oltarji Veliki oltar Veliki oltar iz črnega marmorja z lepimi intarzijami iz raznobarvnega kamna je iz konca 17. ali začetka 18. stoletja. Vsi okraski na oltarju pa so leseni. Po izročilu je bil oltar pripeljan iz Benetk. V osrednji vdolbini so kipi, na levi Kristus s križem, na desni Bog Oče, ki kronata naprej v cerkev pomaknjeno Marijo. Nad njimi je Sveti Duh; okrog je več angelskih glavic. Oltar je posvečen Sveti Trojici. Na zunanji strani stebrov sta 115 centimetrov visoka lesena in polihro­mirana kipa, na desni sv. Boštjan in na levi sv. Anton z Jezuščkom. Na menzi je bil včasih vrtljiv tabernakelj; sedanjega je leta 1909 izdelal kipar Ivan Pengov iz Ihana. Ob straneh sta na visokih volutastih podstavkih dva lesena angela. Nad stebri sta na segmentnih zaključkih angela s trombama. Atika je zgoraj polkrožno zaključena; na vrhu pa je križ.   Oltar Roženvenske Marije Oltar Roženvenske Marije na severni - evangeljski strani je tudi marmornat z intarzijo iz raznobarvnega kamna. Na bogato intarziranem marmornatem oltarnem podstavku s kartušo - menzo je lesen tabernakelj. Oltar predstavljata dva okrogla in dva štirioglata stebra na kamnitem nastavku z volutastim zaključenim ogredjem zgo­raj. Na vrhu oltarja je lesen križ. V osrednji oltarni vdolbini je 120 centimetrov visok kip Rožen­venske Marije iz mavca, novejše izdelave. Na zu­nanji strani stebrov sta dva 78 centimetrov visoka polihromirana kipa iz moravškega peščenjaka, na levi sv. Urh z ribo in na desni sv. Volbenk s cerkvico v roki.   Oltar sv. Janeza Krstnika Oltar sv. Janeza Krstnika na južni strani ladje je lesen. V glavni vdolbini, ki jo obdajajo stebri, je lesen, polihromiran in 100 centimetrov visok kip sv. Janeza Krstnika, ki je bil včasih nad spovednico. Na zunanji ploskvi ob straneh sta dve angelski glavi, dve glavi pa sta nad ogredjem. Dva angela sta tudi na segmentih ogredja nad stebri. Na zunanji strani stebrov sta 100 centimetrov visoka, lesena in polihromirana kipa, na levi sv. Apolonije in na desni sv. Barbare. Atika je obda­na z majhnimi zavesami in baldahinom na vrhu, v vdolbini pa je lesen polihromiran kip sv. Flo-rijana. Nad menzo je opomba: Obnovljeno 1988.   Prižnica Prižnica, polihromirana in delno pozlačena je iz 19. stoletja in ima na zaobljeni balustradi reliefe: levo Jezus s križem, desno Bog Oče in zgoraj Sveti Duh.   Križev pot Križev pot (olje, platno, 68 x 56 cm) je obno­vljen in postavljen skupaj, sedem postaj je na se­verni strani prezbiterija in sedem na južni.   Orgle Trojiške orgle je leta 1846 izdelal orglarski mojster Peter Rumpel za župnijsko cerkev sv. Antona Padovanskega v Štangi. V letu 1877 jih je popravljal ljubljanski orglarski mojster Ferdinand Malakovski. Leta 1900 je orglarski mojster Karol Kriegel v Štangi postavil nove orgle, stare, ki jih je najbrž on postavil v cerkvi Svete Trojice, je pa precej predelal. V kartuši je bil slabo viden napis z letnico 1846. Orgelsko omaro je obnovil restavrator Ivan Pavlinec.   Zvonovi V trojiškem zvoniku so bili pred prvo svetovno vojno trije bronasti zvonovi. Velikega in srednjega je vzela prva svetovna vojna; tehtala sta 1290 in 422 kilogramov; mali pa se je ubil. Sedanje tri železne zvonove je soseska kupila pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah leta 1921. Velik tehta 2020 kilogramov, srednji 1380 kilogramov in mali 1016 kilogramov; uglašeni so na C, F in A. Zvonove so v letu 1986 preuredili na električni pogon. Mežnarija Zemljišče za mežnarijo je leta 1732 prodal Martin Cerar-Martinovec, tedaj pod­ložen mekinjskemu samostanu. Mežnarija s hišno številko 38 je bila vsa lesena.   Župnišče Med velikimi cerkvenimi refor­mami Jožefa II. je trojiška soseska dobila svojega duhovnika. Od Matevža Klandra-Škrabana, podložnika graščine Moravče, so ob mežnariji do­kupili potrebno zemljišče. Staro leseno mežnarijo so podrli in sezidali prostorno župnišče, ki je stalo pravokotno na sedanje župnišče. Zgradili so tudi gospodarska poslopja. Župnišče pa je bilo tako slabo, da ni bilo primerno za bivanje. Stavbo so podrli in v letu 1844 po načrtu ihanskega župnišča zgradili novo. Od starega poslopja so ostali samo kletni prostori in nekaj zidu ob cerkvi. Škof Wolf je ob vizitaciji 6. junija 1845 zapisal, da je trojiška občina zgradila čisto novo stanovanje za duhovnika. Po sto letih, med drugo svetovno vojno, leta 1944 je župnišče pogorelo. Po vojni so ostrešje in kritino obnovili, vse drugo pa je v glavnem ostalo nedokončano. Leta 2012 so farani dotrajano župnišče podrli in pred cerkvijo uredili zelenico. http://zupnija-dob.rkc.si/index.php/content/display/74