Preskoči na vsebino
nalagam novice...

VELIKA JE MOČ MOLITVE

Molitev rožnega venca me spremlja že dolgo časa. Molim jo vsak dan, največkrat sama, občasno z možem, v mesecu oktobru in novembru tudi skupaj z otroki.

Molim jo različno: raztreseno, zbrano, hitro, počasi, v enem kosu ali preko celega dneva, cel rožni venec z enim namenom, vsako desetko s svojim, včasih celo vsako zdravamarijo z drugim. Nikoli jih ne zmanjka in vem, da lahko vse izročim Mariji. Lahko ga molim kadar koli, zanj ne potrebujem posebnih pripomočkov, Bog mi je podaril deset prstov na rokah, čeprav tudi obroček z jagodami pripomore k zbranosti. Ob njem premišljujem skrivnosti iz Jezusovega in Marijinega življenja ali jima izročam svoje.

Vsako leto se veselim meseca oktobra, ker mi že od mladosti riše pred obraz Marijo z rožnim vencem v roki. Marijo, ki ji ne uide nobena zmoljena zdravamarija in nobena priprošnja, namenjena njej. Kdo bo nas, matere, bolje razumel kot ona, prav tako mati (občasno precej »napornemu« sinu – npr. ko je dvanajsteltni ostal v templjuJ), hči, žena, snaha … In kdo ne bi bolj poslušal Matere kot njen Sin?

Všeč mi je, ker se k Mariji obračam z njenimi besedami in hkrati v očenašu z Jezusovimi. V rožnem vencu nas objemata tudi Oče in Sveti Duh. Če mi je kdaj težko najti čas ali razpoloženje za molitev, se trudim vztrajati. Včasih Bog od mene želi le zvestobo.

Ker se pripravljamo na župnijsko romanje v Fatimo, naj nam kakor fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, leta 1917 velja Marijino naročilo: »Še naprej vsak dan molite rožni venec!«

Klara