Preskoči na vsebino
nalagam novice...

ZAKRAMENT BOLNIŠKEGA MAZILJENJA

Čeprav ga poznamo že od veroučnih let kot enega od sedmih zakramentov, ki ga Cerkev posreduje predvsem bolnim in ostarelim, nam je od vseh najmanj znan. Kot pri krstu in birmi smo pri tudi pri njem deležni zunanjega znamenja maziljenja s svetim oljem, zato je bil v pogovornem jeziku imenovano tudi poslednje maziljenje, s tem pa se je utrdila miselnost, da je to zakrament za poslednje trenutke pred smrtjo.

Po drugem vatikanskem koncilu govorimo o bolniškem maziljenju, ko zakrament prejemajo ne le hudo bolni ali umirajoči, pač pa tudi tisti, ki trpijo na drug način, ko jim resna bolezen ogroža življenje, ko pešajo v ostarelosti, ko jih težijo psihične težave, ali ko so pred operacijo ali porodom.

V Svetem pismu beremo, da je Jezus svojim apostolom naročal: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni« (Jak 5,14)

Cerkev nas po papežu Frančišku spodbuja: »Največja tolažba pa prihaja iz dejstva, da v zakramentu postane navzoč sam Gospod Jezus, ki nas prime ta roke, nas ljubkuje in nas spominja, da mu že pripadamo in da nas nič, niti zlo in smrt, ne bosta mogla ločiti od njega.«

Zakrament bolniškega maziljenja torej ni za smrt, pač pa za življenje. Duhovnik nas v Jezusovem imenu mazili s svetim oljem in nam zagotavlja Jezusovo bližino, ki daje moč, upanje in odpuščanje, da v trenutkih bolezni, bolečine in trpljenja nismo sami.

V naši župniji smo k prejemu zakramenta bolniškega maziljenja povabljeni vsaj dvakrat letno (po božiču in po veliki noči) na vsakokratnih srečanjih starejših faranov in bolnikov.

Marija in Miran