Preskoči na vsebino
nalagam novice...

IMAMO PRVOOBHAJNCA

Priprave na prvo sveto obhajilo so se pravzaprav začele že ob rojstvu otroka. Ko sva kot starša vedela, da želiva, da je Jezus ob njem, da se otrok nauči, kar je učil Jezus, in da postopno začne hoditi po tej poti, poti Ljubezni.

Konkretne priprave na prvo sveto obhajilo so se začele z obiskovanjem verouka v 3. razredu. Hvaležni smo gospodu župniku, ko je tudi starše povabil k skupnemu obiskovanju verouka, lahko bi rekli k družinski katehezi, saj so bili mnogokrat na srečanjih tudi sorojenci. Hvaležni smo za vse razlage, aktivnost, zavzetost, trud, za motiviranje otroka, da je z veseljem prihajal k uram verouka.

Prav posebne so bile priprave na sveto spoved: kako vstopati v spovednico, kako se vesti, pozdraviti, odgovarjati ter navsezadnje in najpomembnejše: pogledati v svoje srce in priznati, kaj je bilo slabega. Staršem je v veselje, ko vidimo otroka, da se mu krepi vest in da se postopoma nauči, kje se lahko očisti svojih grehov. V skrbi, da bo vse, kot mora biti, in v slovesnem oblačilu se je bližal spovednici in veselju, da ga Bog Oče zopet sprejme v svoje naročje in da po opravljeni sveti spovedi zaživi svojo razigrano otroškost.

Največja priprava, ki jo starša lahko dava otroku, je naša družinska molitev. V tem posvečenem času, čeprav večkrat nemirnem, poskakujočem,  žvižgajočem, ploskajočem …, se vsak družinski član Gospodu zahvali za doživetja minulega dne.

Dragi otrok, želim ti, da bi po prejetju Jezusa v svoje srce čutil veselje, pravo pot, moč, da boš vedno delal dobro, pogum, da stopiš k zapostavljenemu, vztrajnost, da prosiš, iščeš in trkaš. Bog te blagoslovi!

Barbara Lajevec