Preskoči na vsebino
nalagam novice...

SLOVENSKI DUHOVNIK, RADI TE IMAMO!

Imeti brata in dva strica duhovnika je poseben blagoslov, predvsem pa velika odgovornost. Da ima danes župnija župnika, je prav tako poseben blagoslov, a še večja odgovornost.

Kaj si župljani želimo od svojega duhovnika? Da bi bil mlad, simpatičen, bi imel smisel za otroke, mlade, zakonce, ministrante, samske, ostarele, ovdovele, bi bil odličen gradbenik, imel kratke, a jasne pridige, vedno dovolj časa za spoved, našel pravi nasvet ob vsakem času in bi poleg vsega še angelsko pel. 

»Noben duhovnik ni nadčlovek,« je ob letošnjem posvečenju dejal rektor ljubljanskega semenišča. Bog namreč ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane – vemo, da Jezusovi apostoli niso bili idealni, prvi med njimi ga je celo zatajil, a je kasneje postal papež. In jih pošlje tja, kjer ga ljudje potrebujejo točno takšnega, kot je. Tam je zato, da skupaj z njimi raste in gradi Božje kraljestvo.

Včasih se sprašujem, kaj duhovnik pričakuje od ljudi, kamor je poklican. Najbrž, da bi bili dobra njiva, kjer bi seme njegovega oznanjevanja padlo na plodna tla. A če je »navaden« človek, potem si še prej želi isto kot mi vsi: občutek sprejetosti, topline, tolažbe, predvsem duhovne (pa tudi materialne) podpore.  Vesel je prijaznega nasmeha in pozdrava, vabila na večerni sladoled, pohvale za pridigo, čestitke ob obletnici posvečenja, SMS-a ali kartice z dopusta, kuhanega kosila (v času korone), klica kar tako ... 

So ljudje v življenju, ki so nam podarjeni. Duhovnik je gotovo eden izmed jih, saj je Jezusov namestnik na zemlji. Sprejmimo ga kot dar.

Klara Zidanšek Otrin


Predvanje pobožnosti v živo preko YouTuba.