ZAKAJ SI ŽELIM V NEBESA
To vprašanje se mi zdi pred praznikom vseh svetih zelo pomembno. Praznik nas mora spodbuditi, da se vprašamo, ali resno verujemo v to, kar izgovarjamo v molitvi Vere pri sveti maši. Sveto pismo nas uči, da je naše bivanje na tem svetu samo začasno, naš pravi dom in prava domovina pa so nebesa. Trditvi o začasnosti bivanja na tem svetu večina ne bi nasprotovala, vendar pa misli, da so naš pravi dom nebesa, žal tudi mnogo praktičnih kristjanov kar ne more pritrditi. Zato nam morajo biti še bolj v ušesih Pavlove besede iz pisma Rimljanom (6,8), kjer pravi: »Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli.«
Danes ljudje radi potujejo. Potovanja so različna, daljša, krajša, včasih pa tudi naporna. Vsak pa si proti koncu potovanja želi domov v krog svojih najdražjih, ki jih na potovanju lahko tudi pogreša. Tako je tudi z našim zemeljskim potovanjem.
Če sem kristjan, verujem v posmrtno življenje. Če to versko resnico sprejmem brezpogojno, potem je samoumevno, da si po zaključku zemeljskega življenja želimo domov, k očetu, k svojim najdražjim, k svojim prijateljem, ki smo jih imeli radi že v času zemeljskega bivanja. Zagotovo si njihove bližine želimo tudi v nebesih, saj se ob njih dobro počutimo in nam je lepo. To lepoto pa bomo dejansko občutili še bolj, ker bomo Boga lahko gledali, kakršen je, in občutili njegovo brezmejno dobroto brez najmanjše žalosti in skrbi za naš obstoj, ki bo trajal večno.
Roman Stražar