HVALEŽEN
Spomini me vračajo na torek, 28. junija 2005, ko sem diakoniral na diakonskem posvečenju rojaka Matjaža Celarca v župnijski cerkvi sv. Vida v ljubljanski soseski Šentvid. Ker je bil posvečen rojak, je bilo v cerkvi mnogo znanih obrazov iz domače župnije, za katere je bil to prvi del dvojnega praznika. Ko sem se preoblečen počasi odpravljal na malico, ki jo je domača župnija skrbno pripravila za sodelujoče, se je pred mano pojavila babica, ki je k sebi nežno stiskala vnukinjo zvedavih in veselih oči. Še preden sem lahko izustil pozdrav, je deklica stara dobra štiri leta dejala: »Jutri pa še ti. Že celo leto molimo zate. Komaj čakam.« Izrekla jih je ihteče, polna navdušenja in najbolj preprostega razumevanja, da se praznovanje stopnjuje. Če je danes vesela, bo jutri navdušena. Če je Bog danes delal lepe reči, bo jutri pokazal vse, kar zmore. Preprosta otroška vera. Gleda, vidi in slavi.
In to mlado dekletce mi ni šlo iz glave. Če tako neuki neučakano čakajo moje mašniško posvečenje s takšnim vzhičenim pričakovanjem in ga podpirajo s svojo mlado vero in molitvijo, potem to ne gane samo mene, gotovo gane tudi Stvarnika. In prišla mi je hitro na misel tretja kitica ljube Marijine pesmi: »To bo ganilo, ga naklonilo, večno plačilo nam podeli.« Ta gotovost, koliko ljudi, koliko molivcev, koliko darovanega trpljenja stoji za mojim poklicem in posvečenjem, je prekvasila strah in skrb. Zvečer smo imeli še vajo pred posvečenjem in molitev.
Naslednji dan smo se ob pritrkovanju stolničnih zvonov in prepevanju junijske himne »O, Srce Božje« v procesiji, ki ji je načeloval nadškof Alojz Uran, počasi pomikali proti oltarju v stolnici. Od celotnega bogoslužja se najbolj spomnim ležanja na tleh. To ni najbolj udoben položaj, je pa dovolj učljiv in oprijemljiv, da ga hitro razumeš in ponotranjiš. Tam si, da se popolnoma predaš, izročiš. Ozadje litanij vseh svetnikov ustvarja simfonijo med nebeškim in zemeljskim, ki se združujeta v iskrivi, zedinjeni molitvi za izbrane. V tistem hipu nimaš nič, a hkrati se ti daje vse. Ležiš na dnu, a si hkrati v Božjem naročju. Nesposoben in nespameten, a hkrati najBOGatejši. Nevreden, a izbran in opolnomočen.
Danes mineva 20 let od tega dne. Dve duhovniški leti sem preživel v Škofji Loki, tri v Ribnici, tri mesece v Radečah in petnajst let v Dobu. Bogu hvala za vse, kar mi je ob spočetju podaril. Bogu hvala za vse, kar je skozi leta namnožil. Bogu hvala za vse, kar je zaradi trpkosti utrdil. In Bogu hvala za vse, kar je položil v jutrišnji dan. Hvala tudi Vam, ker podpirate, kar je Bog položil v moje srce.
Jure, duhovnik