ROŽNI VENEC
Molitev smo prejeli od naših prednikov, ki so redno molili ob večerih, običajno za priprošnjo in zahvalo, obvezno za praznike in ob pokojniku. Danes nam rožni venec največkrat ne pomeni več kot tradicionalna molitev ob praznikih, redko o njem razmišljamo drugače.
Ponavljanje zdravemarije je lahko sila suhoparno, dolgotrajno, če ne vidimo v molitvi globljega smisla. Velikokrat so samo besede, misli pa so daleč stran. Morda se še spomnimo na molitev, ko molimo v stiski, ko pričakujemo, da bomo tako zagotovo dosegli milost pri Bogu. Vendar rožni venec ni čarobna paličica, da bi jo uporabili, ko vse ostalo odpove, je predvsem povezovanje z Bogom.
In zgodi se, da enkrat moliš zato, ker želiš, in ne zato, ker moraš! Tako se ob molitvi rožnega venca poleg razmišljanja o skrivnostih Jezusovega in Marijinega življenja, misli počasi usmerijo k Bogu. Takrat začutiš, da je rožni venec nekaj, kar ti da moč, upanje in vero. Olajšano ugotoviš, da nisi sam in da lahko del bremena v svojem življenju odložiš. Ob molitvi, v veri, z lahkoto izročaš v varstvo in blagoslov svojo družino, izročaš svoje skrbi, svoje neuspehe, prosiš za pomoč in se tudi zahvaljuješ. Bog ve, da si nepopoln, ve, kaj te teži in kaj potrebuješ, samo reci. To lahko narediš tako, da v vsako desetko vpleteš prošnjo, priporočilo ali zahvalo, in rožni venec ne bo več tako suhoparna molitev.
Bog deluje tiho, deluje skozi mir in zaupanje! To so vedeli že naši predniki, zakaj bi mi to zanemarili.
Nerina Cezar