ČE NI PRIZADEVANJA ZA GOREČNOST, PRIDE MLAČNOST
Dragi župljani!
Ob zaključku pestrega zakramentalnega aprilskega in majskega dogajanja je prav, da se vprašamo, kaj bo od vsega tega ostalo čez nekaj mesecev. Zakramenti niso namenjeni temu, da jih lepo opravimo, ampak da po njih začnemo bolj resno živeti z Bogom. Otrok ne more dolgo nositi vere sam, če je doma ne podpira molitev, nedeljska maša in zgled odraslih. Zato danes ne govorimo samo otrokom in mladim, ampak tudi staršem, botrom, starim staršem in vsej župniji. Vera potrebuje odločitev, disciplino in vztrajnost. Če se zanjo ne trudimo, začne počasi ugašati. Sveti Janez Pavel II. je rad ponavljal besede: »Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!« Te besede veljajo tudi za naše domove, naše urnike, naše nedelje in naše odločitve. Tudi papež Leon XIV. nas spodbuja, naj si vzamemo čas za evharistično češčenje, zvesto premišljujemo Božjo besedo in dejavno živimo zakramentalno življenje Cerkve.
To ni nasvet za redke posameznike, ampak pot za vsako krščansko družino in za vsakega župljana. Svet ne bo naših otrok učil moliti, odpuščati, hoditi k maši in iskati Boga. To nalogo imamo mi. Zato mora biti boj za nebesa stalno prisoten v našem življenju. Ne kot napetost ali strah, ampak kot jasna zavest, da imamo cilj, ki je večji od uspeha, udobja in trenutnega počutja. Duhovnost ni dodatek za prosti čas, ampak motor krščanskega življenja. Brez nje tudi zakramenti hitro postanejo le lep spomin. Z njo pa dobijo moč odnosi, delo, vzgoja, trpljenje in vsakdanje odločitve.
Zato danes Gospoda ne prosimo za lepe slovesnosti, kjer bomo ganjeno spremljali Gospodovo posvečevanje naših otrok in mladine, ampak za spreobrnjenje srca celotnih družin. Naj nas prebudi tam, kjer smo postali mlačni, naj nas okrepi tam, kjer smo popustili, in naj nam vrne veselje do vere. Koliko družin je v zadnjih letih prejelo zakramente, pa jih nikjer več ni. Verjetno ne le zaradi kakšne zahtevne besede župnika ali katehetov ali pa ker je bilo potrebno pogosteje od pripravljenosti hoditi k sveti maši. Predvsem zato, ker smo dopustili, da nam je hudič ohladil srce in ga prepustil malodušju. Vemo morda še, da bi bilo dobro, kaj več od tega pa ne.
Otrokom ne bomo pomagali z besedami, če sami ne bomo živeli tega, kar od njih pričakujemo. Župnija bo živa toliko, kolikor bodo živi kristjani v njej. Zato znova prižgimo vero v svojih domovih. Vzemimo Boga resno, ker On resno jemlje nas. In naj bo vse, kar smo v teh tednih praznovali, začetek bolj zvestega življenja, ne pa samo konec lepega obdobja. Pogumno! Nismo sami, Bog je z nami.
Jure, župnik