Zakaj sem rad duhovnik?
Biti duhovnik zame ni le poklic, temveč globoko poslanstvo, ki se najbolj pristno uresničuje v tem, da sem mladim preprosto blizu in jim pomagam odkrivati njihove talente ter pot, ki jim jo je namenil Bog. Kot salezijanca me izpolnjuje vloga njihovega sopotnika, hkrati pa neizmerno rad mašujem, saj je prav evharistija tisti trenutek, ko se nebo dotakne zemlje in kjer črpam moč za življenje ter poslanstvo. Zelo rad se srečujem z ljudmi; v vsakem obrazu, ki ga srečam, iščem Božjo sled. Poseben prostor v mojem srcu pa zavzema spovednica. Tam s strahospoštovanjem zrem v to, kako se Božje usmiljenje dotakne človeških src prav v tistih globinah, kjer se sami najtežje sprejemamo in si odpuščamo.
To poslanstvo pa ne bi bilo mogoče brez zavetja moje redovne skupnosti. Življenje z brati salezijanci me varuje pred zagledanostjo vase; skupne molitve in delo mi dajejo moč ter me nenehno oblikujejo v človeka za druge. Življenje v skupnosti je zame velika delavnica ljubezni, pa tudi prostor, kjer sem lahko to, kar sem.
V duhu besed svetega Janeza Pavla II., da je vsak duhovniški poklic »dar in skrivnost«, tudi sam s hvaležnostjo zrem na svojo pot. Duhovništvo dojemam kot dar, ki mi je bil podarjen, in skrivnost Božjega zaupanja, ki me vedno znova preseneča. Pri svojem delu z mladimi se pogosto naslonim na misel našega ustanovitelja sv. Janeza Boska, ki je dejal: »Vzgoja je stvar srca, katerega gospodar je le Bog.« Zato si prizadevam, da bi ljudem prinašal predvsem Njegovo ljubezen in upanje. Če bi danes še enkrat stal na razpotju, bi brez oklevanja znova izbral isto pot.
Ob koncu pa se na vas obračam s prošnjo: prosim, molite za nove duhovne poklice, da bi se mladi upali odzvati na Božji klic, pa tudi za vse nas, ki smo pot posvečenega življenja že izbrali, da bi ostali zvesti, veseli in bi bili vedno pripravljeni služiti.
Klemen Balažič SDB