Nedavno sem bila na pogrebu gospe srednjih let, žene, mamice, hčere, prijateljice, sodelavke. Pred mrliško vežico smo prisluhnili mnogim govorom o spominih na pokojno in zagotovilih, da je nikoli ne bodo pozabili, da jo bodo vedno nosili v srcu. Vmes so prepevali slovenske in angleške popevke. Lepo in ganljivo.
A vendarle je nekaj manjkalo. Nekajkrat sem že bila na civilnih pogrebih, a se me tokrat posebej močno dotaknilo spoznanje, kako bogati smo v resnici kristjani.
Blagoslov pokojnika z blagoslovljeno vodo, križ na čelu sprevoda do cerkve in groba, prižgana sveča kot simbol večnega življenja, cerkveni pogreb so le zunanja znamenja nečesa večjega, globljega, nečesa, kar nas neskončno presega, ker je dar.
Čeprav smo tako neverni kot verni žalostni in potrti ob smrti, imamo kristjani milost vere, po kateri za pokojnika molimo. Molimo za mir njegove duše, se zahvaljujemo Bogu za dar njegovega življenja, prosimo Božje usmiljenje, naj ga pritegne k sebi. Na dan smrti ali pogreba se od njega ne poslavljamo dokončno, saj smo prepričani, da se bomo kmalu spet srečali. Lahko se z njim pogovarjamo, ga prosimo odpuščanja, se mu zahvaljujemo za njegovo dobroto. Ne samo to: lahko ga prosimo zase, za nas, ki smo še na poti, naj bo z nami, naj nas varuje, naj nam izprosi potrebnih milosti, da se nekoč res srečamo v Božjem kraljestvu.
Naša neskončna moč sta vera in upanje, da s smrtjo ni vsega konec, ampak je smrt le prehod v večnost, ki nam je bila podarjena že ob spočetju. In bila sem na že kar nekaj vstajenjskih pogrebih.
Ko mi je umrl oče in smo ob njegovi postelji kleče molili rožni venec, sem zelo živo doživljala, kako se nebesa z vsemi nebeščani sklanjajo k nam. Kako za trenutek ni bilo ločnice med tukaj in tam, ampak globok občutek, da smo neločljivo povezani.
Klara