TIHA NEDELJA
Peti postni nedelji rečemo tudi tiha nedelja. Včasih so na to nedeljo po naših cerkvah zakrili Križanega na križih. Gospod se je umaknil našim očem. Njegovo trpljenje se je skrilo in kristjani so bili poklicani, da nič več z očmi telesa, ampak z očmi srca, z očmi vere zrejo Jezusa in njegovo daritev za odrešenje človeka, za odrešenje vsakega posameznika. Križe so potem odkrili v obredu češčenja križa na veliki petek, ko se je ob vzkliku: »Glejte, les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo,« pred očmi kristjanov spet pokazal razpeti Gospod. In ljudstvo je odgovorilo s povabilom: »Pridite, molimo.«
Tiha nedelja nas torej vabi v molčanje, v tišino. Za današnjega človeka je to naporno prizadevanje. Tako smo navajeni besed, glasbe, nekega zvočnega dogajanja okoli sebe, da smo z vsem tem tako prepojeni, da je tišina postala moteča. Skoraj je ne prenesemo več. A vendar je »treba mnogo tišine, tišine zunaj in znotraj nas, da bi slišali glas.« Za pesnika Pavčka glas golobov, mravelj, ljudi, src in njih bolečine. Za nas pa tudi in predvsem glas, ki se iz večnosti pretaka v čas, glas, ki ne nagovarja ušes, ampak govori srcem, da bi ga potem izrekala dejanja in o njem govorile besede. Tisti glas, ki ga Bog zapisuje na plošče srca, v človekovo notranjost, da bi mu postal blizu, čisto blizu. Da ga ne bi iskal povsod okoli sebe, dostikrat povsod tam, kjer ga ni, samo da se mu ne bi bilo potrebno v poslušanju tega glasu srečati s sabo in začutiti globoko nujo po spreobrnjenju.
Na tiho nedeljo tudi mi obmolknimo in pustimo, da nas nagovarja njegova beseda, da bomo zaslišali njegovo trkanje in mu odprli, da bo v svojem vstajenju mogel obuditi tudi nas.
Stanislav Zore, nadškof