Dragi župljani!
 

Minilo je leto dni, kar sem prišel med vas. Še vedno se spoznavamo, še vedno se presenečamo in z nasmehom skupaj sobivamo. Mnogo lepih vezi se je stkalo, mnogo nam je še prihranjeno na vseh področij. Pred nami so pastoralni, duhovni in tudi gospodarski izzivi. Na župnijsko žegnanje prihodnje leto (prva nedelja v septembru) bomo praznovali 250 let, od kar je bila posvečena župnijska cerkev.  Sedanjo cerkev je v letu 1762 hkrati s petimi oltarji posvetil ljubljanski škof Leopold Jožef grof Petazzi. O tem priča napis na marmornati plošči pod korom. Hotel sem se pozanimati, kaj je botrovalo gradnji nove cerkve, pa ni podatkov.  Prepričani pa smo lahko, da so želeli lepo svetišče tudi za nas in naše otroke. Tako vsaka okrogla obletnica kliče po slovesnosti, po utrditvi vere, po zunanjem praznovanju notranjega veselja. Smiselno je le toliko, kolikor smo zares hvaležni za vlogo župnijske cerkve, hvaležni vsem, ki so prispevali in še prispevajo k lepoti bogoslužja, in hvaležni Bogu, da se nas ne utrudi vabiti in gostiti v cerkvi v Dobu.
Praznovanje obletnice posvetitve župnijske cerkve bo uvod v jubilejno leto, ki ga bomo zaključili naslednje leto z novomašno daritvijo našega bogoslovca Marka Mohorja Stegnarja v juliju 2013. Zanj bomo v tem času še pomnožili molitve in darovali naše odpovedi, da bi mu moči in volje ne zmanjkalo.
Znotraj jubilejnega leta bomo v postu 2013 imeli misijon. Zadnji je bil leta 1996. Po škofijskih smernicah naj bi bil misijon vsake deset let, tako da je že skrajni čas, da si kot posamezniki in kot župnija postavimo ogledalo: se utrdimo v dobrem in spreobrnemo od slabega. Misijon je redka priložnost, ki nam jo daje Bog. Je čas, ko nas On vabi na posebno 'razprodajo' svojih darov. Priprava, misijonarji, dogodki, simboli, aktivnosti … so samo orodja, po katerih se nam On sam želi približati. Kljuka je na naši strani vrat. Dovolj je, da Mu vsaj malo odpremo in mu verjamemo.
Poleg duhovnih aktivnosti se nam obeta tudi gospodarsko zanimiva prihodnost. Največji gospodarski izziv župnije, ki bi ga rad spravil pod streho do nove maše, je nakup novih orgel. Vem, da ste že zbirali denar za obnovo kaplanije. Vendar kaplanija ni tako nujna investicija kot so orgle. Na naslednji strani si lahko preberete, kakšno je stanje naših orgel in kaj meni o nakupu novih škofijski kolavdator za orgle. Investicija ni majhna. Nove orgle stanejo 200.000 eurov. Polovica je na plečih župljanov. Denar bomo zbirali ves čas do plačila zadnjega obroka. Vem, da ni rožnat čas. Vendar, če pomislimo, da so cerkev gradili v času, ko so bili bolj lačni kot siti, potlej razumemo, da tako za tisti čas kot tudi za danes velja, da darujemo toliko, kot moremo. Z nakupom novih orgel si ne gradimo spomenika, marveč se postavljam ob bok našim prednikom – graditeljem cerkve: kupujemo glasbilo, ki bo lepšalo naše bogoslužje in ki je bolj kot nam namenjeno našim otrokom.
V času do postavitve novih orgel (v maju 2013) bodo vse izredne nabirke (ofri) namenjene v ta namen, razen nekaterih rednih. Kdor pa bi hotel izredno darovati za posamezno piščal, le-ta stane 250 eurov. Ta znesek lahko dosežete tudi postopoma: z več manjšimi zneski. Ob daru (darovih) za piščal boste prejeli »medaljo botrstva dobskih orgel«. Lahko pa se daruje tudi za več piščali.
Čaka nas torej pestra prihodnost. Želim, da bi sooblikovali čas in prostor, ki bo rodoviten za mnoge pastoralne ideje, in ki bo odgovarjal na duhovne potrebe današnjega časa.
Naj nas spremlja obilen Božji blagoslov in priprošnja Božje Matere ter svetega Martina.                       

                        Jure Ferlež, župnik
                        Župnijski pastoralni svet
                        Gospodarski svet

»Orgle so delo bratov Zupan in so dotrajane. Les sapnic, piščali in omare je črviv. Cevke na razdelilnih deskah (velenbreti) so posedene. Vsak poseg v sapnice za popravilo poškodovanih ventilov bi bil skrajno tvegan. Orgle (zlasti pedal) ne služijo več svojemu namenu. Tipke tajijo (piščali se ne oglašajo), nekatere piščali pa so zaradi poškodovanih ventilov iztaknjene. Lesene piščali skoraj ne pojejo več. Zveze načelno niso uporabne, saj so že same tipke za igranje maksimalno težke, igranje z dodatno obtežitvijo tipk pa je načelno nemogoče. Dispozicija orgel je skromna in zato malo uporabna, saj imajo orgle na manualih mimo miksture le 8' in 4' registre. Vsekakor pa je potrebna kombinirana registrska traktura (mehanska in električna z več kombinacijami), ki organistu pri maši (ali v primeru koncerta) v taki obliki nudi najlažjo, včasih skoraj edino možnost registriranja.«

                        Janez Osredkar, organist

»Ugotavljam, da dosedanje glasbilo bratov Zupan, ki ga poznam in sem nanj večkrat igral, ne sodi v tisto kategorijo, ki bi zahtevala ohranitev vsakega orglarjevega izdelka. Odstranitev dosedanjih orgeltorej ni problematična, marveč glede na stanje glasbila in potrebe župnije vsekakor smiselna poteza. Po Sloveniji je dovolj obnovljenih glasbil omenjene delavnice, predvsem naj omenim dvomanualne orgle v Kamni gorici, kjer sta brata Zupan imela delavnico in sta tam tudi pokopana, zato smo iz pietete in zaradi lokalnega pomena glasbilo tam ohranili…«
                        Dalibor Miklavčič,
                        škofijski kolavdator za orgle