Nagovor na veliki petek
Gospod, tu pod tvojim križem smo se zbrali, da začutimo moč tvoje ljubezni in da se ti opravičimo za vsak tvoj krvav korak, za vsak žebelj, za vsako bolečo sekundo posebej. Kot Stvarniku ti ni bilo treba trpeti, pa vendar nisi mogel drugače, kot da si razdal vse, kar si imel …
Najprej se ti opravičim sam, moj Gospod, za vse trenutke, ko bi lahko bil bolj duhoven, bolj prijazen in bolj sočuten. Za vse neizkoriščene trenutke, ko bi moral povzdigovati roke k nebu in moliti za zaupano mi ljudstvo. Za čas, ki ni bil učinkovit. Opravičujem se ti v imenu vse župnije za vsakega posameznika, ki se upira tvoji prisotnosti, za vse, ki se zaradi razočaranja oddaljujejo od Cerkve, za vse, ki jim zaradi prevzetnosti slabi vera, za vse, ki ne zmorejo ljubiti.
Opravičujem si ti, moj Gospod, ker odpiramo tvojo srčno rano vsakokrat, ko si ne vzamemo časa, da bi se v nedeljo srečali s teboj, za vse starše, pare, ki se zmorejo potruditi za otrokove zakramente, pri skrbi za svoje pa obnemorejo, za vse družine, ranjene zaradi dedovanja, stisk in prepirov, za vse sosede, ki se tožijo po sodiščih, ker je pogovor odpovedal, za vse opravljivke in opravljivce, ki netijo slabo voljo s predolgim in nespametnim jezikom, za vse, ki jim alergija na Cerkev zamegli trezno presojo.
Opravičujem se ti, moj Gospod, za vse tiste, ki ne zmorejo odpustiti, za vse, ki ne zmorejo potrpeti, za vse, ki so prevarani in težko zaupajo, za vse, ki so razočarani in se pohabljajo, za vse, ki ne vidijo več smisla in se jim zdi samomor edina rešitev, za vse, ki ne zmorejo izpustiti pokojnih… Naj cena, ki si jo plačal za nas, ne bo zaman.
Oprosti Gospod, ker ja naša vera tako majhna, da že realnost posmrtnega življenja pomeni problem, ker je naše zaupanje tako slabotno, da vse zidamo na pesek in je podrtija velika, ker je ljubezen samo lepa beseda, ki ostaja v zraku.
Gospod, slabotni smo, dopolni nas, kjer človeško obnemore, kjer posvetno zvodeni, kjer zgolj razum kliče na pomoč. Dopolni nas, da bomo ljudje.
