Nedeljska pridiga pred slovenskim kulturnim praznikom.

 

Gospod nam sol za zgled postavi,

ker čas sóli okusa ne odpravi,

sol judovsko ozimnico tako pripravi,

da se le-ta še dolgo ne okvari.

 

Neslano jed bolj malo so cenili,

zato so sol bolj kot zlato branili,

obrednim žrtvam so radi jo prideli,

trajnost zaveze tako lažje razumeli.

 

Vojaške rane so z njo oskrbeli,

da ranjenci tako bi lažje preživeli,

tudi naši predniki so jo trosili,

da bi hudičeve nakane odvrnili.

 

A čista sol, ki te vrline nosi,

bila je redka, vsak Jud rad zanjo prosi,

druga se ob mrtvem morju je dobila,

svoj okus in barvo kmalu je 'zgubila.

 

Ničvredne primesi je taka sol vseb'vala,

zemlji smrt je rada zadejala,

kjer posuli so s soljo nevredno,

odšel je žegen in prišlo življenje bedno. 

 

To je sol, ki rada se pokvari,

tuje snovi pridane njeni so naravi,

predstavlja bol in pomanjkanje življenja,

in izgubo zdravega mišljenja.

 

Dvoje soli nam pred oči postavlja,

čisto, ki krepi in dušo ohranja,

spet druga le v barvi kaže svojo moč,

ni za drugega nič kot da se vrže proč.

 

Prav je, da delamo za svež okus,

kar sejemo in dajemo od ust do ust,

prav je, da zvesto se Boga držimo,

da v solnat steber se ne spremenimo.

 

To prispodoba je za tistega človeka,

ki zaradi posvetnih skrbi mu čas odteka,

kot Lotova se žena nazaj je obrnila

in cilj življenja za vedno izgubila.

 

Kar ti daješ, drug ne more dati,

če spridiš se, je tam vrzel med brati,

po delih in kar vihti jezični rog

se med poslušalci slika sveti Bog.

 

Imej okus, okus nebes,

okus, ki neti vere kres,

okus, ki na misijon se rima,

in vsakdo se za Boga zanima.

 

Tako, Gospod k zvestobi vabi,

 k vrednotam, ki so v Božji rabi, 

in redu, ki je dan Zemlji dragi,

da človek človeka ne pozabi.

 

Bodimo luč, bodimo sol,

da se ohrani narod nov,

da življenje bo Bogu v čast,

in potrpljenje Božja mast.

 

Amen.

Lokacija: