Praznik vseh svetnikov je praznik tistih odrešenih duš, ki so dosegle nebeško večnost bodisi neposredno po smrti bodisi po prestajanju časnih kazni v vicah. To je mnogoštevilen zbor naših bratov in sester, ki so s svojim življenjem po Božji naklonjenosti zaslužili nebeško slavo: On nas je ustvaril tudi kot duhovna bitja, On nas je namenil za nebesa in v naše telo všil hrepenenje po popolnosti, On je poslal svojega Sina, da bi znova tlakoval pot do tistega cilja, ki smo ga z grehom zapravili.

Tudi tiste duše naših pokojnih, ki se očiščujejo v vicah, bodo deležne Božje bližine v nebesih. Vice, namreč, zaslužijo naši grehi. In grehi odmevajo tako močno, da imajo odmev tudi onkraj smrti. Pred večnim odmevom ali večno krivdo, kar drugače imenujemo pekel, nas obvaruje zakramentalna spoved. Časni odmev, ali kljub spovedi še vedno prisotna nezdrava navezanost na stvari oz. nepopolno spreobrnjenje, pa rodi trenutno krivdo ali vice. Tam bomo toliko časa, dokler se ne bomo tako spreobrnili, da bomo vredni Boga.  To spreobračanje v vicah ozdravljajo odpustki, ki so bili skozi zgodovino tudi zlorabljeni, nikoli pa od Boga pozabljeni. Za popoln odpustek se zahteva: nenavezanost na noben greh (tudi mali ne, in da si ga v bodoče ne želimo), zakrament sv. spovedi (prej ali v prihodnje), vreden prejem sv. obhajila in molitev po namenu sv. očeta.

Vendar noben odpustek in zakramenti nimajo pomena, če si ne želimo v nebesa. Čudno se sicer sliši, da bi si ne želeli, da bi življenje prejelo svojo izpolnitev, vendar blagostanje in napuh zmoreta zamegliti tudi to. Za nebesa se moramo odločiti sami. Vsak posebej. To nam sporoča naslednja zgodba:

Z zaprtimi očmi, prekrižanimi nogami in z rokami na kolenih, je sedel ob cesti v globoki meditaciji stari menih. Kar naenkrat je njegovo meditacijo zmotil oster in ukazujoč glas samurajskega vojščaka. "Stari mož! Nauči me o peklu in nebesih," je ukazal.
Sprva se je zdelo kot da ga menih ni slišal, sej se ni odzval na samurajevo zahtevo. Končno pa je le začel počasi odpirati oči. Pogledal je samuraja, ki je vedno bolj jezno in nestrpno čakal na odgovor meniha.
"Želiš vedeti skrivnost nebes in pekla?" je menih končno odgovoril in nadaljeval, "Ti, ki si tako zanemarjen, ti, ki imaš roke in noge premazane z blatom, ti, ki imaš razmršene lase in dih tako smrdljiv, meč ves rjast in zanemarjen. Ti, ki si grd. Ti me sprašuješ o nebesih in peklu?"
Samuraj se je počutil zelo osramočenega. Izvlekel je svoj meč in ga dvignil visoko nad menihovo glavo. Ko se je pripravljal odrezati menihovo glavo je močno zardel in žile na vratu so mu vidno izstopile.
"To je pekel", je nežno rekel stari menih, takoj ko se je meč začel spuščati. V trenutku je samuraj postal prevzet s spoštovanjem, usmiljenjem in ljubeznijo do tega nežnega bitja, ki si je upal tvegati svoje življenje samo za to da ga nauči. Svoj meč je ustavil na pol poti, oči pa so mu zapolnile solze hvaležnosti.
"In to," je rekel menih, "so nebesa."

»Ubog v duhu« pomeni vzeti Božje spodbude zares in jih postaviti nad svojimi spoznanji, »Božje kraljestvo« pa pomeni pustiti, da se nas Bog dotakne in spremeni, če je potrebno, da se v nas vzpostavi in omogoči »kraljevanje nebes«.  In to sta alfa in omega  današnjega evangelija. Svetost, namreč, pomeni uspešno prevajati svetlobo Stvarnika. Pomeni upogniti koleno in skloniti glavo, ko gre za vprašanje, čigava vizija sveta in človeka je prava. Pomeni boriti se proti sencam in temi greha z vso Božjo opravo: resnico in pravico, pripravljenostjo za oznanjevanje in mirom, vero in Božjo besedo ter z molitvijo, kot pravi apostol Pavel (Ef 6, 14-18).

Bog nas je namenil za srečo. Tega nam ne želi vzeti. Bog ne daj, da ne bi to zapravili sami. Amen.