Dragi bratje in sestre!

Stojimo ob grobovih in razmišljamo o pomenu življenja, o ljudeh, ki so nas zaznamovali, pretresamo občutke in iščemo odgovore. Z vami želim razmišljati o treh razsežnostih današnjega praznika:

Danes je kljub vsemu najprej dan veselja. Res je, zavedamo se svoje končnosti, zavedamo se svojih telesnih omejitev, zavedamo se, da nihče ne bo neskončno dolgo gledal to rodno zemljo, kako spreminja skozi letne čase svojo barvo, zavedamo se, da bodo telo vsakega položili k počitku, ga vrnili v prah, iz katerega je bil izoblikovan. Naša gotovost, ki je vir veselja in izraz naše vere, je dejstvo, da je človek bistveno več kot samo telo, človek je umetnina brez primere, človek je stvar, ki ji je všita plemenita in neumrljiva energija, je bitje, ki odmeva, ko živi, ki seva, ko ljubi, ki se presega, ko veruje.

Ko se danes ozirate naokoli in vidite vse te obraze, vas res lahko zadane otožnost, češ ti obrazi niso večni, ti obrazi dehnijo po smrti. To drži. Smrt se ne moti. Na dosegu roke ima vsakega. Vendar je to tudi vse, kar smrt lahko stori. Vse, kar se skriva za obrazom, kar je globjega, srčnega, kar je bilo stkano v odnosih med nami, to je smrti nedosegljivo. To ostaja Božje in naše. In ko se danes spominjamo vseh naših rajnih, nas upravičeno navdaja veselje, ker so še kako živi, ker nas čakajo, da se tudi mi vrnemo k Očetu. in ker tudi nas na koncu čaka samo preobleka v vstalo telo in izpolnitev našega življenja in vseh neizpolnjenih hrepenenj v krogu naših dragih. Danes je, torej, dan veselja.

Danes je tudi dan sprave. Mnogo stvari nas bega, preteklost nas preganja, prihodnost straši. Zavedam se, da je ogromno ljudi, ki se nikoli niso dostojno poslovili od umirajočih, od svojih najbližnjih v uri njihovega slovesa.

Zavedam se, da je veliko ljudi, ki še vedno ne zmorejo pokopati svojih rajnih, ker si očitajo, kaj vse bi še lahko postorili v času zemeljskega življenja pokojnim, kako bi bili lahko bolj pozorni in ljubeznivi. Vam sporočam: v večnosti se ne da gojiti nobene zamere, vaši dragi pokojni vam iz srca odpuščajo, ne želijo biti vaše breme, vaša ročna zavora, ampak navdih in polet, s katerim lažje in kleneje rešujete življenjske težave. Roka z one strani je iskrena in stvarna. Na nas je, da jo sprejmemo, da bo prihodnost lažja in lepša. Danes je dan sprave.

In danes je tudi dan miru. Ob premnogih lučkah in plamenih, ki se v teh dneh prižigajo po naših pokopališčih in izražajo željo po odsotnosti teme, odsotnosti nesmisla, odsotnosti zla, in izražajo željo po toplih prijateljskih odnosih, vas spodbujam k naslednjemu: povejte danes ljudem, ki so vam blizu, da jih imate radi, da vam je lepo ob njih in da življenje brez njih ni pravo, ni miru in ustaljenosti.

Odločitev je vaša, ali ste se pripravljeni še bolj potruditi, še več napora vložiti za sožitje in mir. Tudi zaradi zgleda našim zanamcem. Ne čakajte na ugodnejši čas. Ta ponavadi ne pride. Danes, ko so priče naši rajni, ki so z Bogom stkali to, kar smo, se zavezimo miru in ljubezni, pristnosti in iskrenosti, in svet mora biti lepši, spokojnejši, mirnejši. Danes je lep dan, je dan miru zate in zame. Amen.